1. dan Zidani Most-Krško-Dunaj-Šentjernej

Pot prvi dan

Po načelu, da nimamo časa, da bi hiteli, se seveda nismo napotili naravnost proti Radečam, ampak smo šli v nasprotno smer, proti Hrastniku.

Proti Hrastniku

Zakaj? Želeli smo se s cicko (žičnica na ročni pogon) prepeljati čez Savo in se po desni strani Save odpeljati v Radeče. Prišlo je do prve delitve skupine. Damjana, Marina, Tomaž, Pika, Albert, Rajko, Špiro in menda še kdo, so se odločili, da gredo raje po cesti kot pa po zraku. Rajko in Špiro sta se zapodila celo proti Hrastniku in tam prečkala Savo.

Pred cicko se je naredila dolga vrsta.

Albert, Damjana in Tomaž so nas zapustili.

Čez čas sta nas zapustili še Alenka in Marina.

Mi pa veselo eden po eden na cicko. Kolo obesiš kot na gondolo na Pohorju in se “zavlečeš” v kovinsko “gajbo”. Nekaj časa se “gajba”, zaradi težnosti, premika sama. Potem pa te mora nekdo z ročnim vitlom potegniti na drugi strani na obalo (če nimaš prijateljev pri roki, se moraš sam “potegniti” na obalo). Pri delu z vitlom, na levi strani Save, se je zelo izkazal Marino. Kolesa pa je v glavnem pomagal obešati Zvonko.

Vožnja s cicko preko Save.

Jožica se je z nasmehom odpeljala preko

Bili smo visoko, visoko nad Savo

Miro v “gajbi” in Ležečko obešen nad Savo

Smo že na drugi strani

Stara cicka, s katero smo se (pre)peljali čez **Savo** leta 2008

Pa naprej ob Savi proti Radečam.

V Radečah smo se zbrali v gostilni

Cvetka se nam je pridružila v Zidanem Mostu. Zanimivo, da je iz Dvorjan kolesarila do Međugorja in v Zidani Most prišla z vlakom iz Zagreba. Tukaj smo bili zadnjič vsi skupaj. Naslednja postaja Krško in potem Dunaj.

Vmes pa seveda Sevnica, slaščičarna Julija in torta Melanija (to seveda nista Julija in Melanija, ampak Jerca in Lidija)

Zanimivo. V ponudbi so imeli preko 100 vrst tort.

Pred Brestanici nas je bili še kar nekaj na kupu. Nekateri so se odpeljali v Brestanico, drugi pa proti Blanci in Krškem.

V Krškem smo se ponovno zbrali (odcepila se je skupina šestih /Vida, Marina, Peter, Pika, …, …/ – Vida jih je odpeljala domov v Brežice, da so tam prespali) in čez Trško Goro “naskočili” Dunaj. Tu sem naredil napako. Prezgodaj (14:30), zaradi vročine, smo se podali v hrib. Ni šlo zlahka. Bilo je strmo, strmo. Prvič na naših potepanjih sem moral sestopiti in nekaj deset metrov kolo potiskati.